Zdravje žensk – Osteoporoza
Deli

Breme osteoporoze je precejšnje in se povečuje s staranjem prebivalstva.

Osteoporoza je tiha bolezen s povečanim tveganjem za zlom. Nastane zaradi neuravnovešenega metabolizma kosti, pri katerem je proces odstranjevanja kostnega tkiva hitrejši od procesa njegovega nadomeščanja. Kosti zato postajajo vedno bolj porozne in krhke. Glede na razpoložljive podatke se ocenjuje, da osteoporoza prizadene več kot 200 milijonov žensk po svetu, osteoporotični zlom pa se pojavi vsake 3 sekunde.1 Z vedno daljšo življenjsko dobo prebivalstva se tudi tveganje za osteoporotične zlome nenehno povečuje.

Učinkovito zdravljenje osteoporoze je na voljo, vendar nekateri izzivi lahko omejujejo uspešnost terapije

Učinkovito zdravljenje osteoporoze je na voljo, vendar nekateri izzivi lahko omejujejo uspešnost terapije.

Bolnikom z osteoporozo se praviloma predpiše zdravljenje, ki skupaj s spremembo življenjskega sloga preprečuje nadaljnjo izgubo kostnega tkiva in s tem znižuje pogostost osteoporotičnih zlomov.2 Običajno je takšno zdravljenje uspešno, poleg vzdrževanja kostne gostote pa lahko z njim dosežejo tudi do 40 % zmanjšanje tveganja za zlom kolka.3 Kljub temu se bolniki in strokovnjaki soočajo z izzivi, ki lahko omejijo uspešnost terapije:

  • Upoštevanje predpisanega odmerka zdravila in vztrajanje pri terapiji4
    Pogosta težava pri zdravljenju osteoporoze je pomanjkanje vztrajnosti pri terapiji in nedoslednost pri upoštevanju predpisanih odmerkov4, ki igrata ključno vlogo v zmanjševanju tveganja za zlom in umrljivosti. Zaplet se pogosto pojavi zaradi pozabljivosti ter negotovosti glede stranskih učinkov ali koristnosti terapije.5,6
  • Nezadosten odziv na zdravljenje7,8
    Zdravljenje je lahko neučinkovito tudi če bolnik vestno in vztrajno upošteva napotke. Vzrok za nezadosten odziv na zdravljenje je lahko sekundarno povzročena osteoporoza, ki nastane zaradi slabe črevesne absorpcije, pomanjkanja kalcija ali aktivne oblike vitamina D (25[OH]D) ali pa kot posledica predhodnih zdravstvenih stanj oziroma zdravljenj, ki motijo metabolizem kosti.

Amino-terminalni propeptid prokolagena tipa 1 (PINP) in karboksi-terminalni telopeptid kolagena tipa 1 (CTX) pomagata spremljati odziv na zdravljenje osteoporoze že tri mesece po začetku zdravljenja

Amino-terminalni propeptid prokolagena tipa 1 (PINP) in karboksi-terminalni telopeptid kolagena tipa 1 (CTX) pomagata spremljati odziv na zdravljenje osteoporoze že tri mesece po začetku zdravljenja9-12

Standardni pristop k ocenjevanju odziva na zdravljenje je merjenje mineralne kostne gostote z metodo dvoenergijske rentgenske absorbciometrije (DXA – dual energy X-ray absorbtiometry). Slabost te metode je, da mora za ugotavljanje bolnikove doslednosti oziroma odziva na zdravljenje, preteči 24 mesecev.

Kostni markerji za uspešnejše vodenje bolnikov z osteoporozo

K sreči pa bolnikom ni potrebno čakati dve leti, saj z enostavnim krvnim testom lahko pridobijo rezultate že po treh mesecih od začetka zdravljenja. V krvi namreč lahko določamo kostne markerje (označevalce), ki omogočajo oceno kostnega obrata v fiziološkem procesu remodelacije kosti – resorpcije (razgradnje) in ponovne tvorbe.9-12

Čeprav obstaja veliko kostnih markerjev, IFCC (International Federation for Clinical Chemistry) in IOF (International Osteoporosis Fundation) priporočata CTX kot referenčni marker resorpcije in PINP kot referenčni marker tvorbe kostnega tkiva.13

Nabor kostnih markerjev na eni sami platformi omogoča učinkovitejše spremljanje bolnikov z osteoporozo

Nabor kostnih markerjev na eni sami platformi omogoča učinkovitejše spremljanje bolnikov z osteoporozo.

Rochevi testi kostnih markerjev so pomembna diagnostična podpora pri ocenjevanju in spremljanju osteoporoze ter drugih kostnih bolezni. Dopolnjujejo merjenje mineralne kostne gostote in s tem zagotavljajo celovitejšo sliko kostnega metabolizma.

  • B-Crosslaps (CTX)
    Pomoč pri oceni kostne resorpcije in spremljanju zdravljenja z zaviralci kostne resorpcije, kot je na primer terapija z bisfosfonati.
  • PINP
    Pomoč pri oceni stopnje tvorbe kostnega tkiva in spremljanju zdravljenja bolnikov z osteoporozo in Pagetovo boleznijo.
  • Osteokalcin
    Pomoč pri oceni stopnje kostnega obrata in spremljanju zdravljenja z zaviralci kostne resorpcije pri osteoporozi.
  • Vitamin D
    Pomoč pri oceni pomanjkanja vitamina D.
  • Paratiroidni hormon (PTH)
    Prek ocene aktivnosti izločanja obščitničnih žlez pomaga pri diferencialni diagnozi hiper- in hipokalcemij.

Reference

  1. Johnell, O., & Kanis, J. A. (2006). An estimate of the worldwide prevalence and disability associated with osteoporotic fractures. Osteoporosis international, 17(12), 1726-1733.
  2. Cosman, F., De Beur, S. J., LeBoff, M. S., Lewiecki, E. M., Tanner, B., Randall, S., & Lindsay, R. (2014). Clinician’s guide to prevention and treatment of osteoporosis. Osteoporosis international, 25(10), 2359-2381.
  3. Kanis J.A., Burlet N., Cooper C., et al. (2008) European guidance for the diagnosis and management of osteoporosis in postmenopausal women. Osteoporos Int 19:399.
  4. Modi, A., Sajjan, S., & Gandhi, S. (2014). Challenges in implementing and maintaining osteoporosis therapy. International journal of women’s health 6, 759.
  5. Caro, J.J., Ishak, K.J., Huybrechts, K.F., Raggio, G., & Naujoks, C. (2004). The impact of compliance with osteoporosis therapy on fracture rates in actual practice. Osteoporosis International 15(12), 1003-1008.
  6. Center, J.R., Bliuc, D., Nguyen, N.D., Nguyen, T.V., & Eisman, J.A. (2011). Osteoporosis medication and reduced mortality risk in elderly women and men. The Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism 96(4), 1006-1014.
  7. Lewiecki, E.M., & Watts, N.B. (2008). Assessing response to osteoporosis therapy. Osteoporosis International 19(10), 1363-1368.
  8. Lewiecki, E.M. (2003). Nonresponders to osteoporosis therapy. Journal of Clinical Densitometry 6(4), 307-314.
  9. Naylor, K., & Eastell, R. (2012). Bone turnover markers: use in osteoporosis. Nature Reviews Rheumatology 8(7), 379.
  10. Delmas, P.D., Eastell, R., Garnero, P., Seibel, M. J., & Stepan, J. (2000). The use of biochemical markers of bone turnover in osteoporosis. Osteoporosis international, 11(18), S2-S17.
  11. Eastell, R., Pigott, T., Gossiel, F., Naylor, K.E., Walsh, J.S., & Peel, N.F. (2018). DIAGNOSIS OF ENDOCRINE DISEASE: Bone turnover markers: are they clinically useful?. European journal of endocrinology 178(1), R19-R31.
  12. Diez-Perez, A., Naylor, K.E., Abrahamsen, B., Agnusdei, D., Brandi, M.L., Cooper, C., & Hadji, P. (2017). International osteoporosis foundation and european calcified tissue society working group. Recommendations for the screening of adherence to oral bisphosphonates. Osteoporosis International, 28(3), 767-774.
  13. Vasikaran, S., Cooper, C., Eastell, R., Griesmacher, A., Morris, H.A., Trenti, T., & Kanis, J. A. (2011). International Osteoporosis Foundation and International Federation of Clinical Chemistry and Laboratory Medicine position on bone marker standards in osteoporosis. Clinical chemistry and laboratory medicine 49(8), 1271-1274.

Deli