Preeklampsija

Preeklampsija je bolezensko stanje, ki se lahko pojavi po 20. tednu nosečnosti. Značilna znaka preeklampsije sta tudi povišan krvni tlak (hipertenzija) in beljakovine v urinu.1

Točnega vzroka za nastanek preeklampsije ne poznamo. Vemo pa, da do preeklampsije pride zaradi motenj pri vgnezditvi posteljice, zato ta slabše deluje, kar v prvi vrsti lahko povzroči slabšo rast ploda.2 Resne zaplete taka posteljica predstavlja tudi za nosečnico. Iz nje se namreč v krvni obtok izločajo snovi, ki povzročajo povišan krvni tlak in posledično okvaro žil. V skrajnih primerih lahko pride do okvare vitalnih organov, zlasti možganov, ledvic in jeter.3

Preeklampsija se lahko razvije po 20 tednu nosečnosti4. Vseeno v večini primerov do bolezni pride v tretjem trimestru, stanje pa se večinoma razreši v 48 urah po porodu. Preeklampsija se lahko razvija postopoma, njen pojav pa je lahko tudi zelo nenaden in hiter.

Preeklampsija in ostale hipertenzivne motnje v nosečnosti se razvijejo pri 5-10 % vseh nosečnosti.5 Večja verjetnost je, da se preeklampsija razvije med prvo nosečnostjo. Najpomembnejši drugi dejavniki tveganja so:

  • osebna ali družinska zgodovina preeklampsije,
  • večplodna nosečnost (vrsta nosečnosti, ko je plodov več),
  • zgodovina kronično povišanega krvnega tlaka, bolezni ledvic, presaditve organov, avtoimune bolezni (lupus, sladkorna bolezen),
  • starost matere (manj kot 20 ali več kot 40 let),
  • prekomerna telesna teža (BMI > 30) – svoj BMI lahko izračunate tukaj,
  • časovni razmak med nosečnostmi (manj kot dve ali več kot deset let),
  • zunajtelesna oploditev (IVF)6.

V kolikor prepoznate da imate enega ali več dejavnikov tveganja za razvoj preeklampsije vam svetujemo, da se o tem pogovorite s svojim izbranim ginekologom.

Simptomi preeklampsije so zelo podobni običajnim nosečniškim tegobam, kot so otekle noge, glavobol ali slabost. Tako nosečnice velikokrat ne prepoznajo resnosti stanja in se ne odločijo za pregled pri zdravniku. Zgodi se, da pridejo, ko so težave že zelo ogrožujoče.3

Preeklampsija se lahko kaže tudi v obliki bolečin v trebuhu, težkim dihanjem ali pekočim občutkom v žlički, bruhanjem, zmedenostjo, stanjem napetosti in/ali motnjami vida, kot so npr. preobčutljivost na svetlobo, zamegljen vid ali bliskanje pred očmi.3

Pomembno je, da preeklampsijo diagnosticiramo čim prej. Na rednih pregledih zato vsem nosečnicam merijo krvni tlak in redno kontrolirajo urin, v katerem ugotavljajo morebitno prisotnost beljakovin10. Ob sumu na razvoj bolezni je potrebno opraviti dodatne krvne teste. S temi preverjajo razmerje biooznačevalcev sFlt-1 in PlGF, ki sta natančnejša pokazatelja resnosti bolezni.

Na žalost je edina možnost »zdravljenja« sprožitev poroda, za katero se včasih zdravniki odloči, ker je to za mamo najboljše. Zdravnik vam bo mogoče predpisal antihipertenzivna zdravila. Če krvnega tlaka ne bo možno kontrolirati ali bo zdravje mame ali otroka ogroženo, vam bo morda predpisal zdravila za pomoč pri dozorevanju otrokovih pljuč pred sprožitvijo poroda.7,8

Preeklampsija povzroči dvig krvnega tlaka, to pa predstavlja tveganje za možgansko poškodbo. Okvari lahko delovanje ledvic in jeter ter povzroči motnje strjevanja krvi. V hudih primerih se lahko razvije pljučni edem (zastoj tekočine v pljučih, ki zalije pljučne mešičke), napadi in (v skrajnih primerih) smrt matere in otroka. Preeklampsija vpliva na krvni pretok v posteljici, ki pogosto privede do manjšega ali prezgodaj rojenega otroka.

Praviloma velja, da je z zgodnejšim pojavom bolezni prognoza slabša, posledično pa je tudi možnost ponovitve večja. Po ocenah približno 20 % žensk z zgodnjo preeklampsijo v prvi nosečnosti zboli za preeklampsijo tudi v naslednji.9

Ko ženska s prebolelo težko preeklampsijo načrtuje novo nosečnost, bo njen zdravnik opravil krvne preiskave, s katerimi bo preveril delovanje ledvic, ocenil morebitne motnje pri strjevanju krvi in možnosti za nastanek tromboze. Če je ženska že noseča, se lahko s presejalnimi testi v prvem trimesečju natančno in neinvazivno oceni tveganje za ponovni razvoj bolezni.10

Eklampsija je zelo resen zaplet preeklampsije, ki se kaže z enim ali več napadi med nosečnostjo ali po porodu. V razvitem svetu je eklampsija redka in ob primerni intervenciji največkrat ozdravljiva. Če eklampsije ne bi zdravili, bi se stanje nadaljevalo do kome, možganskih poškodb in potencialno materine in/ali otrokove smrti.3

Reference

  1. Verlohren, S., Stepan, H., Dechend, R. (2012). Angiogenic growth factors in the diagnosis and prediction of pre-eclampsia. Clin Sci. 122(2), 43-52.
  2. Fisher SJ, McMaster M, Roberts M. Chesley’s Hypertensive Disorders in Pregnancy. Amsterdam, the Netherlands: Academic Press Elsevier; 2009. The placenta in normal pregnancy and preeclampsia.
  3. Brett C. Young, Richard J. Levine, and S. Ananth Karumanchi (2010). Pathogenesis of Preeclampsia. Annual Review of Pathology: Mechanisms of Disease Vol. 5:173-192
  4. Roberts JM, Pearson G, Cutler J, Lindheimer M. Summary of the NHLBI Working Group on research on hypertension during pregnancy. Hypertension. 2003;41:437–445.
  5. Cunningham, F., et al. Williams obstetrics, 24e. Mcgraw-hill, 2014.
  6. Rolnik, D.L., Wright, D., Poon, L.C.Y., et ail. (2017) ASPRE trial: performance screening for preterm pre-eclampsia. Ultrasound in Obstet Gynecol. 50(4):492-495.
  7. Brett C. Young, Richard J. Levine, and S. Ananth Karumanchi (2010). Pathogenesis of Preeclampsia. Annual Review of Pathology: Mechanisms of Disease Vol. 5:173-192
  8. ACOG Task Force on Hypertension in Pregnancy. (2013). Obstet Gynecol 122 (5); 1122-1131;
  9. Ukah, U.V., Payne, B., Hutcheon, J.A., et al. (2018) Assessment of the fullPIERS Risk Prediction Model in Women With Early-Onset Preeclampsia. Hypertension. http://hyper.ahajournals.org/content/early/2018/02/09/HYPERTENSIONAHA.117.10318.
  10. Verlohren, S., Llurba, E., Chantraine, F. (2016). The Sflt-1/PLGF ratio can rule out preeclampsia for up to four weeks in women with suspected preeclampsia: Risk factors, prediction of preeclampsia. Pregnancy Hypertension. 6(3):140-141.

Neplodnost

Neplodnost je definirana kot odsotnost nosečnosti po 12 mesecih normalnih spolnih odnosov brez uporabe kontracepcije.1

Težave s plodnostjo ima vsak deseti par na svetu.2 Moška in ženska neplodnost sta približno enako pogosti, prav tako pa so pogosti tudi primeri, ko sta oba partnerja neplodna. V primeru dve leti trajajoče neplodnosti, kadar niti pri ženski niti pri moškem s preiskavo ne najdemo vzroka neplodnosti, govorimo o nepojasnjeni neplodnosti.1

Medicinska stroka kot najpogostejše razloge za žensko neplodnost opredeljuje motnje v ovulaciji, fizične poškodbe ali spremembe reproduktivnih organov ter endometriozo, kjer maternična sluznica nastaja izven maternične votline. Zelo pomemben faktor je tudi starost ženske, še posebej v današnjem času, ko se za zanositev pari odločajo vse kasneje.2

Čeprav težave z zanositvijo še vedno večinoma povezujejo z ženskami, pa razlog enako pogosto tiči v moški neplodnosti. Neplodnost pri moškemu se kaže predvsem s slabo kakovostjo semena. V 75 % primerov neplodnost pri moškem povzročajo vnetja, poškodbe, genetske motnje, motnje v spuščanju moda, stanje po operativnih posegih in nekaterih vrstah zdravljenja (predvsem maligne bolezni), ki lahko povzročijo spremembe v kakovosti semena.2

V 25 % medicinska stroka ne najde razlogov, pri čemer predvideva, da prihaja do motenega razvoja spolnih žlez že pred in takoj po rojstvu (pred puberteto).1

Starost ženske je eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na plodnost. Z višanjem starosti ženske se:

  • zmanjšuje ovarijska rezerva3 (več o ovarijski rezervi si lahko preberete tukaj),
  • večja je verjetnost za kromosomske napake, za nepravilnosti ginekoloških organov in za nenormalni potek nosečnosti.4

Znano je, da so ženske najbolj plodne v obdobju med 22 in 26 let – to obdobje imenujemo plodnostni vrh. Po tej starosti se plodnost počasi zmanjšuje, močneje se začne zmanjševati po 35 letu. Tudi uspehi zdravljenja neplodnosti s postopki OBMP (oploditev z biomedicinsko pomočjo) so močno povezani s starostjo ženske.4

Na plodnost ženske ugodno vpliva zdrav življenski slog, to je normalna telesna teža in BMI, zdrav način prehranjevanja in primerna količina telesnih aktivnosti. Od razvad je pomembno zmerno uživanje kave in alkohola in nekajenje. Na plodnostni potencial neugodno vpliva podatek o zgodnji menopavzi pri bližnjih sorodnicah, patologija in vnetja ginekoloških organov, endometrioza, kronične bolezni, nekatera zdravila in stres.2

Dejavniki tveganja za moško neplodnost so kajenje, prekomerno uživanje alkohola in kave, izpostavljenost težkim kovinam in toksičnim substancam. Prav tako neugodno deluje na nastajanje semenčic povišana telesna temperatura (telesna temperatura preko 38,5°C lahko zavira nastajanje spremijev tudi do šest mesecev1). Na moško plodnost prav tako negativno vpliva podatek o nepravilno spuščenih testisih, varikokela, vnetja prostate, mumps po puberteti, nekatera zdravila in stres.2

Ocena rezerve jajčnik celic je preiskava, ki je načeloma namenjena ženskam, starejšim od 35 let. Poda nam oceno zmožnosti jajčnikov, da proizvedejo jajčeca, zmožna oploditve. Ocenjuje število foliklov, ki so pripravljeni na dozoritev ter zdravje in kvaliteto jajčec.5
Dejavnik, ki v največji meri vpliva na ovarijsko rezervo, je kronološka starost ženske – po 35. letu začne drastično upadati. Rezervo jajčnikov ali ovarijsko rezervo lahko okvirno ocenimo z merjenjem krvnih vrednosti anti-Müllerjevega hormona (AMH) v kombinaciji s kliničnim pregledom in ultrazvočno oceno jajčnikov.6

Reference

  1. B. Kobal, Izbrana poglavja iz ginekološke in perinatološke propedevtike, Ljubljana: Medicinski razgledi, 2012.
  2. C. f. D. C. a. P. N. C. f. H. Statistics, “https://www.cdc.gov/reproductivehealth/features/what-is-infertility/,” [Elektronski].
  3. e. a. La Marca A, “Anti-Mullerian hormone (AMH) as a predictive marker in assisted reproductive technology (ART),” Hum Reprod Update, št. 16, pp. 113-130, 2010.
  4. K. G. a. M. S. Kamath, “Fertility and age,” p. 121–123., 2010.
  5. E. P. Sakala, Kaplan USMLE Step 2 CK Obstetrics and Gynecology, ZDA: Kaplan, 2014.
  6. T. Jarvis-Mack, “Fertility Road,” 10 09 2015. [Elektronski]. Available: https://fertilityroad.com/amh-test-a-reliable-predictor-of-ovarian-reserve/. [Poskus dostopa 10 03 2020].

Rak materničnega vratu

Rak materničnega vratu (RMV) je vrsta raka, ki se razvije v celicah materničnega vratu – to je spodnji del maternice, ki se povezuje z nožnico.Različni sevi humanega virusa papiloma (HPV), ki se šteje pod spolno prenosljive bolezni, povzročajo veliko večino primerov raka.2 Imunski sistem telesa ob stiku s HPV običajno zameji delovanje virusa in prepreči negativne posledice. Pri majhnem odstotku ljudi pa virus v telesu preživi vrsto let ter doprinese k procesu spreminjanja nekaterih celic materničnega vratu v rakave celice.3

Zaradi uspešnih preventivnih ukrepov se je incidenca RMV preko let pomembno zmanjšala. V letu 2018 je v svetu za rakom materničnega vratu na novo zbolelo 570.000 žensk (6,6 % vseh rakov pri ženskah)4, s tem pa je bil četrti najpogostejši rak pri ženskah.5 V Sloveniji je bilo leta 2018 na novo odkritih 106 primerov (oziroma 10,2/100.000 prebivalcev).6

Kakšni so simptomi raka materničnega vratu?

Zgodnjih simptomov, ki bi opozarjali na nevarnost raka, po navadi ni. Prvi simptomi in znaki se pojavijo pozno z napredovanjem bolezni.1

Nekateri od simptomov raka materničnega vratu v poznejših stadijih so:

  • močna vaginalna krvavitev (bolj kot običajno),
  • dolgotrajen smrdeč izcedek iz nožnice,
  • krvavitev po spolnih odnosih, med posameznimi menstruacijami ali po medeničnem pregledu,
  • bolečina med spolnimi odnosi ali menstruacijo,
  • krvavitev v pomenopavzi,
  • stalne bolečine v križu (če niso posledica sprememb v hrbtenici),
  • pogosto in boleče uriniranje ali krvav urin (če ni posledica vnetja mehurja).1

Med dejavnike tveganja štejemo vse, kar poveča možnosti za bolezen. Rak materničnega vratu se lahko razvije pri vsaki ženski, nekatere pa imajo vseeno višje tveganje zaradi:

  • dolgotrajne okužbe s humanim virusom papiloma (HPV),
  • ne udeleževanja presejalnih pregledov,
  • kajenja,
  • starosti.

Ostali dejavniki tveganja so:

  • predhodno zdravljenje predrakavih sprememb ali raka materničnega vratu,
  • uporaba kontracepcije pet let ali več,
  • tri ali več nosečnosti,
  • večje število spolnih partnerjev,
  • okužba s HIV,
  • oslabljen imunski sistem
  • klamidijska okužba.7,8,1

Humanim virusi papiloma (HPV) so virusi, s katerimi se pogosto okužijo ženske in moški. Obstaja več kot 200 različnih genotipov HPV. Vse genotipe virusa papiloma razvrščamo v 68 virusnih vrst oz. v 29 rodov. Okrog 45 genotipov HPV povzroča okužbe spolovil, rodil in predela okoli zadnjika. Okužba s HPV lahko povzroča predrakave spremembe in raka materničnega vratu, genitalne bradavice in papilome grla. HPV so glavni vzrok za nastanek raka materničnega vratu, povezani pa so tudi z nastankom drugih rakov, tako pri moških, kot pri ženskah.9,10

Različni genotipi HPV se prenašajo na različne načine. Določeni se prenašajo z intimnimi stiki sluznic in kože, najpogosteje s spolnimi odnosi. Poleg tega se lahko prenašajo tudi z avtoinokulacijo ter ob porodu z okužene matere na otroka. Drugi genotipi virusa se prenašajo z neposrednim stikom kože s kožo osebe, ki ima klinično izražene spremembe (npr. navadne kožne bradavice), ali s tistimi, ki imajo asimptomatsko okužbo, lahko pa tudi posredno preko kontaminiranih površin ali predmetov (npr. tuši, kopališča, savne).11

Pogostost okužbe s HPV v splošni populaciji žensk znaša med 5-40 %, odvisno od starosti. V petih letih po začetku spolnega življenja bo vsaj polovica žensk prišla v stik z najmanj enim genotipom HPV. Tako je pogostost okužbe s HPV najvišja pri spolno aktivnih ženskah, mlajših od 30 let (20-40 %), nato naglo upada (pod 10%), saj okužbe bodisi izginejo ali pa preidejo v prikrite. Med 40. in 45. letom starosti se iz še neznanih razlogov pojavi drugi vrh pogostosti pojavljanja okužbe.11

Slovenski podatki kažejo, da je kar četrtina mladih v starostnem obdobju 20-25 let okužena z enim od visokorizičnih genotipov HPV.12

Kljub zelo visoki pogostosti okužbe s HPV velika večina okuženih žensk ne bo razvila novotvorb, povezanih s HPV. Epidemiološke raziskave so pokazale, da je več kot 90 % okužb z visokorizičnimi genotipi HPV prehodnih, trajajo manj kot eno leto in ne vodijo do nastanka (pre)malignih sprememb. Le pri okoli 5-10% okuženih žensk se razvije trajna okužba z enim ali več visokorizičnimi genotipi HPV. Te ženske imajo višje tveganje za nastanek malignih novotvorb.11

HPV povzročajo različne bolezni in stanja od asimptomatskih, kratkotrajnih prehodnih okužb do zelo težkih bolezni, kot so nevarni tumorji. Med novotvorbami, povezanimi z visokorizičnimi genotipi HPV, je najpogostejši rak materničnega vratu. Najpogostejša manj nevarna novotvorba, povezana z okužbo z nizkorizičnimi genotipi HPV, so anogenitalne bradavice. Vsi primeri anogenitalnih bradavic so povzročeni s HPV, in sicer najpogosteje z genotipoma HPV-6 ali HPV-11.11

Večina okužb z visokorizičnimi genotipi HPV nima nobenih simptomov, hkrati pa je popolnoma neškodljiva. V roku dveh let po okužbi naš imunski sistem sam izloči viruse iz telesa. To pomeni, da je lahko prav vsak pozitiven na prisotnost HPV, testiranje pa je edini zanesljiv način, da to potrdimo.

Ne. Med nizkorizične genotipe HPV spada 45 genotipov, ki lahko povzročijo manjše spremembe celic materničnega vratu, ki so navadno brez posledic. 14 genotipov HPV (16, 18, 31, 33, 45, 52, 58 in par drugih), ki veljajo za visokorizične, pa lahko povzročijo spremembe celic materničnega vratu, ki v nekaterih primerih pripeljejo do razvoja predrakavih sprememb raka materničnega vratu.13,14

Da, čeprav je to izjemno redko. Če pride do razvoja raka materničnega vratu, je kar 99,7 % možnost, da bo hkrati prisotna tudi HPV okužba.15

Večina žensk se virusa znebi sama s pomočjo lastnega imunskega sistema. Za skupino žensk, pri katerih okužba vztraja, je ključnega pomena presejalno testiranje. Ta omogoča odkrivanje spremenjenih celic, ki bi potencialno lahko vodile v razvoj raka materničnega vratu.11

V večini primerov okužba sama od sebe izzveni v enem do dveh letih. V nekaterih primerih, kjer okužba vztraja, virus lahko spremeni celice materničnega vratu, kar privede do razvoja predrakavih sprememb in raka materničnega vratu. Zdravila za okužbo s HPV ni, zdravimo lahko le spremembe, ki jih okužba povzroča.16,17

Od leta 2007 v Sloveniji obstaja cepivo, ki uspešno varuje pred okužbo z nekaterimi genotipi HPV. Kljub cepljenju so potrebni redni ginekološki pregledi z odvzemom brisa, saj cepivo ne zavaruje pred vsemi genotipi HPV.

Da – tako med kot tudi po menopavzi se lahko ženska še vseeno okuži s HPV. Virus se prenaša preko kontakta kože s kožo – torej nekaj, na kar menopavza ne vpliva.18

Raka materničnega vratu je mogoče skoraj povsem preprečiti

  • z ustreznim presejalnim testiranjem,
  • s cepljenjem,
  • in s pravočasnim zdravljenjem predrakavih sprememb materničnega vratu.

Na nekatere dejavnike tveganja ne moremo vplivati, kot npr. na starost. Lahko pa k preprečevanju raka materničnega vratu prispevamo s skrbjo za svoje zdravje (cepljenje proti HPV, redni presejalni pregledi) ter zdravim življenjskim slogom (prenehanje s kajenjem, zdrava spolnost).19,20

Presejanje za raka materničnega vratu vključuje iskanje in odkrivanje predrakavih in zgodnjih rakavih sprememb pri ženskah s preprostimi preiskavami ali testi. Med zdravimi preiskovankami odkrijejo tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz odkritih sprememb razvil rak, ali pa že imajo začetno obliko raka.21,22

Presejanje za raka materničnega vratu se v Sloveniji izvaja pod okriljem programa ZORA. Ciljna skupina so ženske med 20 in 64 letom, pri katerih ob rednem ginekološkem pregledu vsake 3 leta ginekolog odvzame bris materničnega vratu za izvedbo presejalnega testa Pap.

Bris materničnega vratu pregledajo in ocenijo v citopatološkem laboratoriju. Izvid brisa je lahko negativen ali patološki (prisotne so spremenjene celice materničnega vratu).

  • Če so spremembe blage, je priporočen kontrolni pregled čez pol leta. Večina blagih sprememb v tem času spontano izzveni in ženske ne potrebujejo nadaljnje obravnave. Na kontrolnem pregledu ginekolog ponovno odvzame bris materničnega vratu za test Pap in ob indikacijah naredi tudi triažni test HPV.
  • Če so spremembe hude, je potrebna kolposkopija, med katero lahko ginekolog opravi tudi biopsijo.23

S cepljenjem proti HPV lahko uspešno preprečimo:

  • okoli 50−80 % predrakavih sprememb materničnega vratu visoke stopnje;
  • okoli 70−90 % raka materničnega vratu;
  • delež drugih, s HPV-povezanih predrakavih in rakavih sprememb nožnice, zunanjega spolovila in rakov ustne votline in žrela pri obeh spolih;
  • okoli 90 % genitalnih bradavic (4- in 9-valentno cepivo) pri obeh spolih.

Da, vendar pa se glede na dosedanje izsledke raziskav po cepljenju tveganje za nastanek hujših predrakavih sprememb materničnega vratu in s tem raka materničnega vratu zmanjša za 70 %. Ker nobeno od cepiv ne ščiti pred vsemi tipi HPV, ki povzročajo raka materničnega vratu, so še naprej potrebni redni ginekološki pregledi in odvzemi brisov materničnega vratu.

Test PAP se uporablja za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb in raka materničnega vratu že skoraj 80 let. Med rednim ginekološkim pregledom ginekolog odvzame bris celic materničnega ustja. Odvzete celice nanese na objektno stekelce in jih pripravi za kasnejše obarvanje in pregled v laboratoriju. Tam citopatolog oceni prisotnost nenormalno spremenjenih celic. Ginekolog se na podlagi izvida testa PAP odloči o nadaljnji obravnavi ženske.

S sodobnimi testi HPV odkrivamo prisotnost HPV DNK v vzorcu brisa celic materničnega vratu. Ginekolog odvzame bris celic materničnega ustja na enak način kot pri testu PAP in nato s sodobnimi laboratorijskimi metodami določijo prisotnost DNK visokorizičnih genotipov HPV. Tako lahko odkrijemo ženske s povečanim tveganjem za razvoj raka materničnega vratu. Za zanesljivejše odkrivanje žensk s tveganjem za razvoj raka materničnega vratu svetovne smernice podpirajo uporabo molekularnih testov za določanje DNK visoko rizičnih tipov HPV.24

Presejalni test HPV je test, ki se izvede ob rednem ginekološkem pregledu. Ginekolog odvzame bris celic materničnega ustja na enak način kot pri testu PAP in nato s sodobnimi laboratorijskimi metodami določijo prisotnost DNK visokorizičnih genotipov HPV. Test omogoča, da odkrijemo ženske s povečanim tveganjem za razvoj raka materničnega vratu. Za zanesljivejše odkrivanje žensk s tveganjem za razvoj raka materničnega vratu svetovne smernice podpirajo uporabo molekularnih testov za določanje DNK visoko rizičnih tipov HPV.24

Pozitiven rezultat testa HPV še ne pomeni, da ima ženska raka materničnega vratu oziroma da se bo ta razvil. Večina okužb s HPV je prehodnih, zato so potrebna dodatna testiranja, s katerimi odkrijemo tiste ženske, ki potrebujejo takojšnjo obravnavo zaradi prisotni sprememb na materničnem vratu. Pozitiven rezultat testa HPV ginekologu omogoča, da pacientki zagotovi ustrezno spremljanje oziroma zdravljenje, v kolikor je to potrebno.

Negativen rezultat testa HPV pove, da je pri ženski zelo nizko tveganje za razvoj raka materničnega vratu in je varna do naslednjega presejalnega testiranja.

Kolposkopija je preprosta in neboleča preiskava zunanjega spolovila, nožnice, najpogosteje pa predvsem materničnega vratu s posebnim mikroskopom (kolposkopom), ki jo ginekolog opravi v ambulanti med običajnim ginekološkim pregledom. Ob tem ginekolog išče bolezenske spremembe zunanjega spolovila, nožnice ali materničnega vratu. Izvid kolposkopije je lahko normalen ali nenormalen.

Med kolposkopiranjem lahko ginekolog opravi tudi biopsijo materničnega vratu ali abrazijo materničnega kanala.

Oba postopka se izvajata, kadar ginekolog ob kolposkopskem pregledu opazi prisotnost bolezenskih sprememb zunanjega spolovila, nožnice ali materničnega vratu.

Biopsija je diagnostični postopek, pri katerem ginekolog s sumljivega mesta na materničnem vratu odvzame majhen košček tkiva. Ob sumu na žlezne spremembe materničnega vratu lahko odvzame tkivo tudi iz materničnega kanala (abrazija).

Odvzeto tkivo v laboratoriju pregleda patolog, ki oceni, ali je v tkivu prisotna sprememba ter določi njeno vrsto. Če je sprememba prisotna, jo umesti med predrakavo ali rakavo.

Obravnava žensk s predrakavimi spremembami je različna glede na stopnjo sprememb:

  • Predrakave spremembe nizke stopnje v večini primerov spontano izzvenijo brez zdravljenja v enem do dveh letih, zato teh sprememb praviloma ne zdravimo. Priporočen je kontrolni pregled s triažnim testom HPV. Zdravljenje je priporočeno le, če spremembe vztrajajo ali napredujejo v spremembe visoke stopnje.
  • Predrakave spremembe visoke stopnje praviloma zdravimo. Pri veliki večini teh sprememb je z enostavnim operativnim postopkom možno spremenjeno tkivo v celoti odstraniti, pri čemer se kakovost življenja ženske in pričakovano trajanje življenjske dobe ne spremenita. Zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu omogoča zgodnje zdravljenje ter popolno ozdravitev.

Osnovni način zdravljenja invazivnega raka materničnega vratu je s kirurškim posegom ali radioterapijo. Za dokončni način zdravljenja se odloči glede na stadij bolezni in ostale lastnosti. Učinkovitost zdravljenja napredovale bolezni se poveča s kombinacijo obsevanja in kemoterapije. V določenih primerih je priporočeno nadomestno hormonsko zdravljenje.25

Reference

  1. S. D. Ash Monga, Ured., Gynaecology by Ten Teachers, 19th Edition, 19, revised ured., Taylor & Francis, 2011.
  2. C. P. L. A. W. S. S. M. S. D. R. B. G. A. S. M. Khan MJ., “The elevated 10-year risk of cervical precancer and cancer in women with human papillomavirus (HPV) type 16 or 18 and the possible utility of type-specific HPV testing in clinical practice,” Journal of the National Cancer Institute, Izv. 97, št. 14, pp. 1072-1079, 2005.
  3. J. Crow, “HPV: The global burden,” Nature, Izv. 488, pp. 2-3, 2012.
  4. GLOBOCAN, “Estimated number of new cases in 2018, worldwide, females, all ages,” Global Cancer Observatory, 2018. [Elektronski]. Available: https://gco.iarc.fr/. [Poskus dostopa 05 04 2020].
  5. M. e. a. Arbyn, “Estimates of incidence and mortality of cervical cancer in 2018: a worldwide analysis,” The Lancet Global Health, Izv. 8, št. 2, pp. 191-203, 2019.
  6. Onkološki inštitut Ljubljana, Register raka RS, “Rak v Sloveniji 2016,” Onkološki inštitut Ljubljana, Epidemiologija in register raka, Register raka Republike Slovenije, 2016.
  7. National Cancer Institute, “Cervical Cancer Prevention (PDQ®)–Patient Version,” NIH, 08 03 2019. [Elektronski]. Available: https://www.cancer.gov/types/cervical/patient/cervical-prevention-pdq. [Poskus dostopa 04 05 2020].
  8. X. Castellsagué in N. Muñoz, “Chapter 3: Cofactors in human papillomavirus carcinogenesis–role of parity, oral contraceptives, and tobacco smoking.,” Journal of the National Cancer Institute, Izv. 31, pp. 20-28, 2003.
  9. K. Carroll, J. Butel in S. Morse, Medical Microbiology (27th), McGraw-Hill Education, 2016.
  10. K. Moscatello, Immunology and Microbiology, Step 1, Kaplan medical, 2013.
  11. M. Poljak in M. Petrovec, Medicinska virologija, Ljubljana: Medicinski razgledi, 2011.
  12. V. Ucakar, M. Poljak in I. Klavs, “Pre-vaccination prevalence and distribution of high-risk human papillomavirus (HPV) types in Slovenian women: A cervical cancer screening based study,” Vaccine, Izv. 30, št. 2, pp. 116-120, 2012.
  13. CDC, “Human Papillomavirus–Associated Cancers — United States, 2004–2008,” Morbidity and Mortality Weekly Report (MMWR), pp. 258-261, 12 04 2012.
  14. WHO, “Human papillomavirus (HPV) and cervical cancer,” 24 01 2019. [Elektronski]. Available: https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/human-papillomavirus-(hpv)-and-cervical-cancer. [Poskus dostopa 04 05 2020].
  15. J. Walboomers in e. al., “Human papillomavirus is a necessary cause of invasive cervical cancer worldwide.,” The Journal of pathology, Izv. 189, št. 1, pp. 12-19, 1999.
  16. A. Schneider, “Pathogenesis of genital HPV infection,” BMJ Journals, Izv. 69, št. 3, pp. 165-173, 1993.
  17. U. Fischer in e. al., “Epidemiology and pathogenesis of cervical cancer,” Zentralblatt fur Gynakologie, Izv. 123, št. 4, pp. 198-205, 2001.
  18. M. K. Emily in e. al., “HPV Reflex Testing in Menopausal Women,” Pathology Research International, 2011.
  19. I. C. Scarinci in e. al., “Cervical cancer prevention,” Cancer, Izv. 116, pp. 2531-2542, 2010.
  20. M. F. Janicek in H. E. Averette, “Cervical Cancer: Prevention, Diagnosis, and Therapeutics,” CA: A Cancer Journal for Clinicians, Izv. 51, pp. 92-114, 2008.
  21. National Cancer Institute, “Cervical Cancer Screening (PDQ®) – Health Professional Version,” NIH, 20 02 2020. [Elektronski]. Available: https://www.cancer.gov/types/cervical/hp/cervical-screening-pdq. [Poskus dostopa 04 04 2020].
  22. Division of Cancer Prevention and Control, Centers for Disease Control and Prevention, “What Should I Know About Screening?,” CDC, 07 08 2019. [Elektronski]. Available: https://www.cdc.gov/cancer/cervical/basic_info/screening.htm. [Poskus dostopa 04 05 2020].
  23. B. Kobal, Izbrana poglavja iz ginekološke in perinatološke propedevtike, Ljubljana: Medicinski razgledi, 2012.
  24. J. Jeronimo, “Secondary Prevention of Cervical Cancer: ASCO Resource-Stratified Clinical Practice Guideline,” Journal of global oncology, Izv. 3, št. 5, pp. 635-657, 2016.
  25. Onkološki inštitut Ljubljana, “Raki rodil,” 2019. [Elektronski]. Available: https://www.onko-i.si/za_javnost_in_bolnike/vrste_raka/rak_rodil#c2367. [Poskus dostopa 12 03 2020].
  26. E. P. Sakala, Kaplan USMLE Step 2 CK Obstetrics and Gynecology, ZDA: Kaplan, 2014.
  27. T. Jarvis-Mack, “Fertility Road,” 10 09 2015. [Elektronski]. Available: https://fertilityroad.com/amh-test-a-reliable-predictor-of-ovarian-reserve/. [Poskus dostopa 10 03 2020].
  28. N. C. C. Coalition, “FAQs about HPC and cervical cancer screening,” American Sexual Health Association, 2015.
  29. Nacionalni inštitut za javno zdravje, “Najpogostejša vprašanja in odgovori o okužbi s HPV, raku materničnega vratu in cepljenju proti HPV,” 17 09 2019. [Elektronski]. Available: https://www.nijz.si/sl/najpogostejsa-vprasanja-in-odgovori-o-okuzbi-s-hpv-raku-maternicnega-vratu-in-cepljenju-proti-hpv-1. [Poskus dostopa 10 03 2020].