22. maj – Svetovni dan preeklampsije

Preeklampsija je eden najpogostejših vzrokov za prezgodnji porod. Povezana je tudi z velikim tveganjem, da se bo dojenček rodil premajhen in s prenizko porodno težo, saj stanje preprečuje, da bi razvijajoči se plod prejemal ustrezna hranila in oskrbo s kisikom. Prav tako obstaja možnost, da bo imel otrok pozneje v življenju težave s srcem in ožiljem. [6]

Preeklampsija ima lahko tudi dolgoročne učinke na zdravje matere. Več kot 90 odstotkov žensk s hudo obliko preeklampsije razvije kronično povišan krvni tlak 20 let po nosečnosti in pogosto trpi za boleznimi srca in ožilja. [7] Ustrezna in kvalitetna zdravstvena oskrba matere in otroka ter zdrav način življenja (kot so zdrava prehrana, telesna dejavnost, izogibanje stresu) sta še posebej pomembna pri preprečevanju dolgoročnih posledic.

Številni dejavniki povečujejo tveganje za nastanek preeklampsije. Najpogostejši izmed njih so: [5, 8]

Glavna znaka preeklampsije sta povišan krvni tlak in povečano izločanje beljakovin z urinom. [2] Čeprav ni prepoznavna navzven, se bolezen začne že v prvem trimesečju nosečnosti. Zato je tveganje za nastanek preeklampsije potrebno določiti čim prej, da lahko uvedemo ustrezne preventivne ukrepe. S testi med 11. in 14. tednom nosečnosti, ki vključujejo meritev krvnega tlaka, Doppler preiskavo in odvzem vzorca materine krvi za merjenje specifičnih beljakovin v posteljici, ugotavljamo, ali obstaja tveganje za razvoj preeklampsije še pred pojavom prvih kliničnih simptomov. [9, 10]

V kolikor test pokaže visoko tveganje za razvoj bolezni, lahko zdravnik predpiše spremembo življenskega sloga in prehrane ali pa dodatno uvede še aspirin v majhnih odmerkih – to lahko zlasti zmanjša tveganje za nastanek zgodnje ali hude oblike preeklampsije. [11]

Dodatno lahko v drugem in tretjem trimesečju opravimo krvni test, ki analizira dve beljakovini iz posteljice in napove začetek preeklampsije približno štiri tedne vnaprej. Tako lahko ustrezno prilagodimo pogostost ginekoloških pregledov ter zdravstveno oskrbo. [10]

Zelo je pomembno, da se nosečnice redno udeležujejo ginekoloških pregledov, poleg tega je priporočljivo redno opravljati meritve krvnega tlaka. V primeru, da pride do razvoja potencialnih simptomov in znakov, kot so glavoboli, motnja vida, hitro povečanje telesne mase (več kot en kilogram na teden), izrazito zadrževanje vode v telesu ali nemir, je treba nemudoma obiskati zdravnika. [12]

Edini način za dokončno ozdravitev preeklampsije je porod. Vendar pa se nosečnost vseeno poizkusi vzdrževati tako dolgo, dokler sta mama in otrok še varna, saj se s tem izognemo prezgodnjemu porodu in povezanimi zapleti. Tako mora biti nosečnica s preeklampsijo pod rednim nadzorom zdravnika, včasih tudi v bolnišnici. [12, 6]