22. maj – Svetovni dan preeklampsije

Maj je mesec osveščanja o preeklampsiji, 22. maj pa svetovni dan preeklampsije, zato želimo spomniti na ta resen zaplet nosečnosti.

Preeklampsija je zaplet nosečnosti, ki prizadene približno pet izmed 100 nosečnic. [1] Glavna simptoma preeklampsije sta povišan krvni tlak in visoka raven beljakovin v urinu. [2] Stanje je lahko zelo nevarno tako za mamo kot za dojenčka, na srečo pa so hude in zgodnje oblike preeklampsije (< 34 tednov nosečnosti) redke. [3] Redna in kakovostna predporodna oskrba je najpomembnejša za čim hitrejše odkritje in zdravljenje bolezni.

 

 

Preeklampsija se lahko hitro razvije v HELLP sindrom ali eklampsijo z življenjsko nevarnimi zapleti za mamo, ki segajo od okvar organov pa vse do smrti, če je ne zdravimo hitro in ustrezno.

“HELLP” je okrajšava za tri glavne simptome tega sindroma: hemolizo, povišane jetrne encime in nizko število trombocitov. [4, 5]

 

Preeklampsija je eden najpogostejših vzrokov za prezgodnji porod. Povezana je tudi z velikim tveganjem, da se bo dojenček rodil premajhen in s prenizko porodno težo, saj stanje preprečuje, da bi razvijajoči se plod prejemal ustrezna hranila in oskrbo s kisikom. Prav tako obstaja možnost, da bo imel otrok pozneje v življenju težave s srcem in ožiljem. [6]

Preeklampsija ima lahko tudi dolgoročne učinke na zdravje matere. Več kot 90 odstotkov žensk s hudo obliko preeklampsije razvije kronično povišan krvni tlak 20 let po nosečnosti in pogosto trpi za boleznimi srca in ožilja. [7] Ustrezna in kvalitetna zdravstvena oskrba matere in otroka ter zdrav način življenja (kot so zdrava prehrana, telesna dejavnost, izogibanje stresu) sta še posebej pomembna pri preprečevanju dolgoročnih posledic.

Številni dejavniki povečujejo tveganje za nastanek preeklampsije. Najpogostejši izmed njih so: [5, 8]

Glavna znaka preeklampsije sta povišan krvni tlak in povečano izločanje beljakovin z urinom. [2] Čeprav ni prepoznavna navzven, se bolezen začne že v prvem trimesečju nosečnosti. Zato je tveganje za nastanek preeklampsije potrebno določiti čim prej, da lahko uvedemo ustrezne preventivne ukrepe. S testi med 11. in 14. tednom nosečnosti, ki vključujejo meritev krvnega tlaka, Doppler preiskavo in odvzem vzorca materine krvi za merjenje specifičnih beljakovin v posteljici, ugotavljamo, ali obstaja tveganje za razvoj preeklampsije še pred pojavom prvih kliničnih simptomov. [9, 10]

V kolikor test pokaže visoko tveganje za razvoj bolezni, lahko zdravnik predpiše spremembo življenskega sloga in prehrane ali pa dodatno uvede še aspirin v majhnih odmerkih – to lahko zlasti zmanjša tveganje za nastanek zgodnje ali hude oblike preeklampsije. [11]

Dodatno lahko v drugem in tretjem trimesečju opravimo krvni test, ki analizira dve beljakovini iz posteljice in napove začetek preeklampsije približno štiri tedne vnaprej. Tako lahko ustrezno prilagodimo pogostost ginekoloških pregledov ter zdravstveno oskrbo. [10]

Zelo je pomembno, da se nosečnice redno udeležujejo ginekoloških pregledov, poleg tega je priporočljivo redno opravljati meritve krvnega tlaka. V primeru, da pride do razvoja potencialnih simptomov in znakov, kot so glavoboli, motnja vida, hitro povečanje telesne mase (več kot en kilogram na teden), izrazito zadrževanje vode v telesu ali nemir, je treba nemudoma obiskati zdravnika. [12]

Edini način za dokončno ozdravitev preeklampsije je porod. Vendar pa se nosečnost vseeno poizkusi vzdrževati tako dolgo, dokler sta mama in otrok še varna, saj se s tem izognemo prezgodnjemu porodu in povezanimi zapleti. Tako mora biti nosečnica s preeklampsijo pod rednim nadzorom zdravnika, včasih tudi v bolnišnici. [12, 6]

 

Več odgovorov na vprašanja o preeklamsiji lahko najdete na naslednji strani:

 

Reference

[1] Ukah U.V., et al. Assessment of the fullPIERS Risk Prediction Model in Women With Early-Onset Preeclampsia, Hypertension. 2018

[2] Young B., et al. Pathogenesis of Preeclampsia, Annual Review of Pathology: Mechanisms of Disease. 2010.

[3] Curiel-Balsera E., et al. Analysis of maternal morbidity and mortality among patients admitted to Obstetric Intensive Care with severe preeclampsia, eclampsia or HELLP syndrome. Medicina intensiva. 2011

[4] Haram K., et al. The HELLP syndrome: clinical issues and management. A Review. BMC Pregnancy Childbirth. 2009

[5] Karakus S., et al. Serum levels of ET-1, M30 and angiopoietins-1 and -2 in HELLP syndrome and preeclampsia compared to controls. Arch Gynecol Obstet. 2016

[6] Backes C., et al. Maternal Preeclampsia and Neonatal Outcomes. Journal of Pregnancy.  2011

[7] Turbeville H. et al. Preeclampsia beyond pregnancy: long-term consequences for mother and child. American Journal of Physiology. 2020.

[8] Cunningham F., et al. Williams obstetrics. 2014.

[9] Verlohren S., et al. The Sflt-1/PLGF ratio can rule out preeclampsia for up to four weeks in women with suspected preeclampsia: Risk factors, prediction of preeclampsia. Pregnancy Hypertension. 2016

[10] Phipps E., et al. Pre-eclampsia: pathogenesis, novel diagnostics and therapies. Nat Rev Nephrol. 2019

[11] Rolnik D., et al. ASPRE trial: performance screening for preterm pre-eclampsia. Ultrasound in Obstet Gynecol. 2017.

[12] Moura S. B. M. e. H., et al. Prevention of Preeclampsia. J Pregnancy. 2012

MC-SI-00508

Podobne vsebine